Vodna skulptura

natečaj: 1. nagrada
lokacija: Ljubljana, Slovenija
leto projekta: 2016
leto izvedbe: v teku
površina: 75 m2
program: javni
investitor: Mestna občina Ljubljana

projektni tim: Mojca Kocbek, Primož Boršič

Stičišče Tomšičeve ulice in Slovenske ceste predstavlja stičišče dveh raznolikih-precej neenakovrednih ulic: tako po svoji vsebinski plati kot tudi po prometni dinamiki. Ob vsebinsko in dimenzijsko dominantni in prenovljeni Slovenski cesti, se ob njej začenja/končuje Tomšičeva ulica, ki ima zaradi svojega ‘slepega’ izteka na zahodni strani, ter nejasne navezave proti Knafljevem prehodu na njenem vzhodu, precej zapostavljeno vlogo, v primerjavi z ulicami v njeni neposredni bližini. Kljub temu, da se vzdolž Tomšičeve ulice niza vrsta historično pomembnih javnih objektov in da se v njenem izteku proti zahodu razrašča eden lepših kostanjevih drevoredov z vizuro na Tivoli, ostaja vse to, na njenem stičišču s Slovensko cesto, malo zaznavno.

Vedeli smo, da moramo poiskati prostorski element, ki bo prepletel dve vsebinsko precej neenakovredni ulici in ki bo uokvirjal poglede iz vseh strani…Vedeli smo, da skulptura ne sme ustvariti ovire v prostoru in ne sme postati samozadostno obeležje, okoli katerega bi se hodilo in ogledovalo po principu galerijskih eksponatov…

Vodna skulptura je oblikovana na način, ki zaznamuje obeležje glavne ulice mesta, ustvarja novo prepoznavno identiteto, ter dopolnjuje obstoječo mrežo skulptur in fontan znotraj mestnega središča Ljubljane. S svojo fluidno formo in dimenzijo, kakor tudi z materialom, ustvarja privlačen orientir v prostoru. Znotraj znanih in pragmatičnih arhitekturnih form, uvaja nova vodna skulptura svoj lasten jezik in pojavnost. Kontinuirana prostorska zanka, silhueta, ki je znotraj svoje dinamične in brezkončne forme kakor vez med ulicami…

Prisotna pa je tudi abstrahirana komponenta nevidnega, a neizbežno prisotnega dela vsakega mesta: infrastrukture. Forma skulpture se spogleduje s cevjo, ki vznikne iz tal, po kateri transportiramo, za obstoj človeka nepogrešljivo dobrino, vodo. In preko zanke, silhuete, se voda ponovno vrne v tla, nazaj k zemlji. Prispodoba večnega ciklusa narave. Skulptura na jasen način opominja sodobnega prebivalca mesta, da je voda dobrina, ki ni samoumevna in jo je potrebno ceniti ter z njo ravnati varčno.

Ta skulptura je namenjena ljudem. Je sodobna, je privlačna in kot nova interaktivna točka. Na delih, kjer se dotika tal, deluje kot urbana oprema in omogoča posedanje ter opazovanje ritma in različnih intenzivnosti vodnega curka, kakor tudi opazovanje dogajanja na ulici. Pod rešetko vgrajene šobe lahko ustvarjajo vodne meglice, ki v poletnih mesecih ustvarjajo prijetno klimo in mističen ambient.